Male avanture: Fotozgodba z Goričkega v Piran

Četrta Mala avantura se je začela zgodaj zjutraj na skrajnem severovzhodu Slovenije. Po inspiraciji Kreslinove pesmi Z Goričkega v Piran, sem se podal na diagonalno prečenje naše lepe države v dveh dneh.

Kos opreme, na katerem nikoli ne varčujem, so plašči. Dobri plašči za kolo te namreč obvarujejo tistega nesrečnega naključja, ko moraš opoldne pod žgočim soncem menjavati zračnico, ker si ravno povozil trnje, kos ostre žice ali stekla.

In glej ga zlomka ... Ravno to se mi je zgodilo pred Ptujem. Kar na enkrat sem opazil, da je vožnja prek razpok na cesti postala nekoliko bolj trda. Bežen pogled na zadnje kolo in značilen pritajen zvok ššššš sta bila dovolj, da sem glasno zagodrnjal in se zaustavi na robu ceste. Hitro sem odvil zadnje kolo, snel plašč in že od zunaj opazil zajeten kos stekla, ki se je zaril direktno vanj in preluknjal zračnico. Na srečo sem imel s seboj rezervo in sem že po slabih desetih minutah nadaljeval pot.

Čeprav sem imel srečo in si za podvig nisem izbral najtoplejšega dneva, mi je vseeno prijalo kolesariti v senci dreves. Narava mi da energijo, da lažje poženem v klance.

Pot me je vodila mimo Ptuja, Slovenskih Konjic, Zreč, prek Celja do Žalca. Ko si v Žalcu pa enostavno moreš mimo pivske fontane, ki smo jo imeli vsi za čudaško občinsko naložbo, ki pa se je še kako obrestovala in zaslovela po celi državi in širše. Ker je bilo pred mano še 35 kilometrov do Tuhinjske doline, sem si namesto degustacije piva privoščil sladoled. ;-)

Zadnja ura ni bila najlepša. Dež in veter sta bila kriva, da sem moral obleči vetrovko in še bolj pospešiti v hrib, da me ni zeblo. Po natanko 200 kilometrih sem dan končal pri Lazah v Tuhinjski dolini in se po obilni večerji v Domači pivovarni pod Menino pripravil na naslednji dan.

Dopoldne me je pot vodila prek Kamnika in  Mengša do hitre kave v Ljubljani z Galom Jakičem, s katerim sva pred šestimi leti preveslala skoraj celotno hrvaško obalo. Če Male avanture ne bi snemali in bi samo kolesaril, bi bile stvari zelo enostavne. Tako pa sem moral določene odseke, tudi klance, prekolesariti večkrat, da smo posneli najboljše kadre.

Po ljubljanski kotlini sta me čakala dva daljša vzpona. Najprej Vrhniški klanec, nato pa še Kačje ride med Logatcem in Postojno. Švignil sem mimo Nanosa do Kozine in nato končno dočakal zadnji spust. Z nasmehom na obrazu sem se pognal navzdol po Kraškem robu do morja.

Zadnje kilometre sem naredil po urejeni kolesarski poti po trasi Parenzane, ki prek dveh tunelov vodi do Portoroža, nato pa ob morju prikolesaril v Piran. 384 kilometrov v dveh dneh, nekaj manj kot 17 ur na kolesu. Po skoraj 2500 metrov vzponov sem zadovoljen in vesel prikolesaril v rodni Piran.