Nikoli sami v življenju

Tisti Brazilec, ki mu po žilah teče vijoličasta kri

20. julij 2021 • Katja Grušovnik

Porto Alegre na jugu Brazilije. Nogomet je skoraj edina pot iz revščine. Ob rojstvu otrokom podarijo nogometno žogo, okrogel simbol upanja. V favelah, revnih četrtih, imajo oblast tolpe. Policija si tja ne upa. Mnogo otrok sprva z užitkom brca žogo. Brezupu in propadu se vdajo šele čez leta. Le redki si namreč z žogo zagotovijo prihodnost, ki vodi od tam.

Marcos ima šest let, ko družina s tremi otroki ostane brez strehe nad glavo. Starši razprodajo skromno imetje za košček zemlje, na katerem skušajo postaviti hiško. Oče steše posteljo za njiju z mamo. Otroci spijo na tleh. Marcosu neko noč v uho zleze mravlja. Pomagajo mu šele v bolnišnici.

Sanjari, da bo nekoč vrhunski nogometaš. Nogometnih veščin se uči na ulici, ki pogoltne prenekaterega otroka. Prvo žogo mu mama sešije iz svojih pajkic.

Njegovo otroštvo zaznamuje lakota. Doma vlada pomanjkanje. Od jutra do večera misli na hrano. Za zajtrk, kosilo in večerjo zaužije nekaj keksov, ki jih mama peče iz moke, mleka in sladkorja. Zaradi lakote krade: sadje, čokolado. »Še danes se ne morem do sitega najesti,« pravi. V otroštvu je trpel lakoto, danes je zaradi nogometa neprestano na dieti. »Še nekaj let in končno bom lahko užival, jedel, kar bom hotel,« se veseli.

Hvaležnost in veselje

Mariborčani se radi sestajamo na Lentu. Zlasti v sončnem vremenu se zdi Drava še posebej zelena, labodi so prav gosposki in življenje je prijazno. Marcos je Mariborčan, zato sva se za srečanje domenila prav na Lentu. Ne vem, ali sem že kdaj videla širši nasmeh. Pri tem mojemu sogovorniku zasije obraz, ki izžareva eno samo veselje do življenja, najbrž tudi hvaležnost. Že na začetku Marcos zadovoljno oznani, da s pomočjo Matjaža Šalamuna - Šalce z Radia City pripravlja avtobiografijo. Izšla naj bi še letos.

Med pogovorom ga pozdravljajo številni mimoidoči. Res je priljubljen, konec koncev je kapetan vijoličaste nogometne enajsterice NK Maribor. Pove, da navijači slabe igre ne odpustijo zlahka. »Najtežje mi je, če jih razočaramo.« In kdaj so najbolj nejevoljni? »Če izgubimo na derbiju z Olimpijo.« Najhuje je, kadar skušajo najbolj ogorčeni navijači fizično obračunati z igralci. Pred tekmo Marcos spodbuja soigralce, da so najboljša ekipa v Sloveniji. Prepričan je, da lahko kadar koli zmagajo, če le hočejo. »Zame je najboljši slovenski nogometaš vseh časov Josip Iličić,« pravi. Kaj pa v svetovnem merilu? »Ronaldo in Ronaldinho.« Kakšno pa je vzdušje v garderobi pred tekmo? »Običajno veselo. Dosti balkanske muzike,« se smeje.

Naslednjih pet let je spal na pogradu pod tribuno. Z zaslužkom je pomagal staršem. Igral je z Ronaldinhom, s katerim sta prijatelja še danes.

»Ti boš nogometaš!«

V otroštvu so ga klicali Balu po liku medvedka iz risanke (danes ga kličejo Tava ali Tavares). Rad je pomagal učiteljici v šoli. Živahen, trmast in vztrajen je bil rojen vodja. Od malega je verjel, čutil, da bo nekoč živel bolje. Če obstaja pekel, obstajajo tudi nebesa. In v otroštvu je preživljal pekel lakote, pomanjkanja in pasti ulice. »Vedno sem imel upanje. Danes vem, da je bila to v resnici vera v Boga,« pristavi. Pri osmih letih je raznašal časopis, da si je za dvajset centov kupil hrano. Prodajal je sladoled, jajca, japonke, brez tarnanja je pomagal domačim po svojih najboljših močeh in pri tem ohranjal vero. Ta ostaja njegovo vodilo v življenju.

Potem so si starši nekoliko opomogli. Mama, ki je bila učiteljica, je poučevala, oče se je zaposlil v krajevnem nogometnem klubu. Marcosa je vpisal v nogometno šolo, da bi ga obvaroval pred drogo in kriminalom. Medtem ko starejša brata nista bila spretna z žogo, je Marcos blestel. Iskalcem talentov ni ušla njegova nadarjenost. Pri devetih letih je postal ponosni lastnik čisto prave nogometne žoge. Ob nedeljah sta bila doma na mizi meso in kokakola, dobroti, o katerih je prej samo sanjal. Samo premožni so si oboje privoščili že med tednom.

Marcos je pri osemnajstih spoznal ljubezen svojega življenja: »Takoj sem vedel, da je Leticia prava. Za vse življenje.«

Leta 1994 je na svetovnem nogometnem prvenstvu v ZDA Brazilija postala svetovni prvak. In Marcos je bil odločen: nogomet bo njegova življenjska pot. Prijatelji so verjeli vanj vsaj tako močno kot on sam. »Ne, ti boš nogometaš, imaš prihodnost, so mi govorili, ko sem hotel iti z njimi krast. Rešili so mi življenje,« je prepričan. Niso mu dovolili, da bi skrenil na stranpota ali poskusil drogo: »Ti imaš možnost, da se izvlečeš iz bede. Za nas je prepozno.« Mnogi od njih so izgubili življenje ali končali v zaporu.

Oče je trepetal zanj, oba z mamo sta spodbujala otroke, naj ne klonijo, temveč poskušajo iz svojega življenja narediti nekaj več. Brata sta danes uspešna v svetu računalništva, Marcos pa je že pri trinajstih letih služil svoj denar. Za deset tisoč dolarjev ga je kupil nogometni klub Gremio in skupaj s še dvajsetimi dečki se je preselil v sobo pod nogometnim stadionom. Naslednjih pet let je spal na pogradu pod tribuno. Z zaslužkom je staršem pomagal pri gradnji hiše. Treniral je dvakrat dnevno, zvečer so ga čakale šolske obveznosti. Igral je z Ronaldinhom, s katerim še danes ostajata prijatelja. Kmalu sta družno odkrivala različne plati nočnega življenja: »V Braziliji se pogosto zgodi, da mlad nogometaš, ki je prej trpel revščino in pomanjkanje, podpiše pogodbo z velikim klubom in denar mu zmeša glavo.«

Ponočevanje je Marcosa stalo precej tekem v mladi brazilski reprezentanci. Na srečo je pri osemnajstih letih spoznal ljubezen svojega življenja: »Takoj sem vedel, da je Leticia prava. Za vse življenje.« Vendar je bila trd oreh, tri mesece je trajalo, preden se je omehčala. »Ampak jaz sem vztrajen, nikoli ne odneham,« se smeji.

Verjel je, da bo nekoč živel bolje. Če obstaja pekel, obstajajo tudi nebesa. »Vedno sem imel upanje.«

Lakote ne pozabiš

Pri devetnajstih letih je Marcos odšel v Malezijo za kruhom, noseča Leticia je ostala doma. Za roko jo je zaprosil kar po elektronski pošti in potem sta obnavljala Leticijin turistični vizum, da je lahko živela pri njem, dokler se nista 18. aprila 2005 v Braziliji najprej poročila civilno, pozneje v Mariboru pa še cerkveno.

Potem ko je igral v ciprskem Apoelu, je Marcos odpotoval v Poreč na krajši trening z mariborsko ekipo, podpisal pogodbo in leta 2008 pri štiriindvajsetih letih postal nepogrešljiv član vijoličastih. Leta 2013 je dobil slovensko državljanstvo.

»Vedno je mogoče uresničiti sanje,« poudari. »Ni pomembno, od kod prihajaš. Če trdo delaš, lahko dosežeš, kar si želiš.«

Kako se je privadil na zimo? »Še vedno je težko. Roke so moja šibka točka, pozimi ne morem igrati brez rokavic.« Leta se mu že nekoliko poznajo, vendar je zelo discipliniran: »Močno delam na sebi.« Nadzorovano se prehranjuje in redno jemlje vitamine, vendar si sem in tja kljub temu privošči churrasco ali po domače meso z žara in kakšno pivo. Ali se je težko držati diete? »Za zajtrk jem grški jogurt s semeni čija in črno kavo, za kosilo ajdovo kašo, ribo ali piščanca, nekaj zelenjave in solato, za malico jagodičje, večerjam ribo in solato. Težko je za nekoga, ki je v otroštvu stradal.« Verjamem, saj tega ne pozabiš.

Dva- do trikrat tedensko se Marcos poti v fitnesu. Kadar sta po urniku tekmi v sredo in soboto, s fanti trenirajo vsak dan. Če je na sporedu samo sobotna tekma, trenirajo dvakrat dnevno, prileže pa se prost ponedeljek.

Sreča? Vera in družina!

Najbolj ga osrečujejo vera in trenutki z družino, Leticio in njunimi petimi otroki, od katerih je najstarejša hči že poročena, sinova igrata nogomet, najmlajši dvojčici pa obiskujeta baletno šolo. Marcos Tavares mlajši je v svetu nogometa že močno opozoril nase. Ima možnost nastopa v slovenski izbrani vrsti. Prav zato oče Marcos načrtuje, da bi se nogometno upokojil po sezoni 2021/22, v zadnji sezoni pa si želi zaigrati skupaj s sinom, ki zdaj nastopa v slovenski kadetski reprezentanci. Fant izhaja iz očetove športne DNK Akademije, ustanovljene pred tremi leti. Zakaj Akademija? »Rad bi pomagal Slovencem, da postanejo boljši nogometaši,« resno odvrne Marcos. »To je kombinacija brazilske tehnike in evropske mentalitete.« Sprejemajo dekleta in fante od petega do devetnajstega leta. Vsako leto organizirajo nogometni kamp.

Ne moreva mimo dopisnega študija teologije na brazilski univerzi Cates. Marcos je pastor oziroma evangeličanski duhovnik cerkve »Jezus je pot«. Ustanovil jo je sam, sedemdeset članov cerkve pa prihaja iz vse Slovenije. Bogoslužje poteka ob petkih in nedeljah, ko Marcos pridiga na določeno temo iz svetega pisma. Tudi zasebno se najraje sprošča z molitvijo: »V bibliji so navodila za življenje.« Poleg biblije rad prebira tudi prispevke in knjige o nevroznanosti. Vpisan je še na dopisni študij fakultete Christian University na Floridi. Po koncu kariere bi rad pomagal ljudem kot mentor za življenje (life coach).

»Rad bi pomagal Slovencem, da postanejo boljši nogometaši. To je kombinacija brazilske tehnike in evropske mentalitete.«

Kljub uspehu Marcosa še vedno skrbi prihodnost, še se boji neznanega. Včasih si zaradi živčnosti grize nohte in obnohtno kožico. Pokaže mi obliž na palcu in pošteno pogrizene nohte: »Preveč si jih grizem.«

Restavracija Tapas by Tavares, ki sta jo z ženo odprla leta 2015, ne obratuje več: »Nisem imel dovolj izkušenj v gostinstvu. Za ženo je bilo preveč stresno. Bolje je tako.« Še vedno pa posluje eden od njegovih hostlov (v mestnem parku), medtem ko je drugi postal njihov dom. Hiša v Šentilju je zaradi oddaljenosti naprodaj, prevozi otrok na treninge in zunajšolske dejavnosti ter druge obveznosti so zaradi Marcosove odsotnosti padli na ženina ramena. Postalo je prenaporno.

Kadar Marcos trenira sam, rad posluša gospel. »Kot otrok sem imel rad sambo, kot najstnik hiphop, danes pa samo gospel, ki ga je več vrst.« Najbrž drži, da ko se z leti umirimo, se umiri tudi naš glasbeni okus.

Marcos se veseli, da bosta nogomet kmalu igrala skupaj s sinom. Še vedno je njegov rekord najhitrejšega gola v slovenski ligi – dal ga je v osmi sekundi tekme. Morda mu ga odvzame prav sin. Znova poudari, da sta recept za njegov uspeh sveto pismo in žena, vendar najbolj pomaga trdo delo.

Preden se posloviva, me zanima, ali kani organizirati tudi kakšen rekreativni žogobrc za nas cvetke v tretjem življenjskem obdobju. Akademijo za odrasle, štoraste in spretne? »Ženina ideja je nogometni fitnes za starše,« zadovoljno razkrije. Fino, nekaj za vse, ki nam srce bije vijoličasto.

Kadar trenira sam, rad posluša gospel. »Kot otrok sem imel rad sambo, kot najstnik hiphop, danes pa samo gospel.«

 

KAKO MI JE USPELO? DO USPEHA PO KORAKIH

SANJE Kako vam je uspelo doseči zastavljene cilje?

S trdim delom in vero.

OVIRE Kako ste se spoprijemali s preprekami, ki so se vam pojavile na poti?

Z zaupanjem v Jezusa, trmo in vztrajnostjo.

POMOČ Kdo vas je najbolj podpiral na vaši poti do cilja?

Najprej starši, potem žena.

OSEBNOST Katere vaše značajske lastnosti so se na poti do cilja izkazale za najbolj koristne?

Vztrajnost in vera.

CILJ Sledenje lastnim sanjam po navadi vodi do izpolnjenega življenja. Kakšen je vaš recept, kako priti do te točke v življenju?

Treba je enostavno verjeti in trmasto vztrajati.

+ POTOVANJE Kateri je za vas najrazburljivejši del potovanja?

Rad imam potovanja, vse mi je všeč.

Z Marcosom Tavaresem se je pogovarjala Janja Vidmar, utrinke ob Dravi je posnel Martin Baebler.

Ocenite spletne strani

{{title}}

Sklenite zavarovanje ali Pridobite ponudbo

{{claimText}}

{{title}}

Pridobite ponudbo

{{claimText}}

{{title}}

{{zavText}}

{{claimText}}

SKLENITE ZAVAROVANJE OBNOVITE ZAVAROVANJE ali PRIDOBITE PONUDBO

PRIDOBITE PONUDBO

{{zavText}}

{{title}}

{{claimText}}

{{secText}}