Male avanture: Prva je šla čez Pohorje - foto zgodba

Dobrodošli na prvi od petih Malih avantur. Peljala je čez Pohorje, ki je pokazalo svojo čudovito in tudi tisto bolj muhasto plat. A prav v tem je čar in bistvo naših pustolovščin ... odkrivati sladke strani življenja, kajne?

Pustolovščino sva s Sinišo, ki v svoje objektive spretno ujame začela zgodaj, že v trdi temi sva se zapodila iz Slovenj Gradca navzgor. S približno 20 kilogramskima nahrbtnikoma polnima fotografske in snemalne opreme, za pikico pa i pa sva imela s seboj še krplje. Napovedane temperature so bile visoke, a na Pohorju je kljub temu bilo še veliko snega.

Vedel sem, da bo prvi dan zaradi vzpona na planoto najtežji, a še vseeno me je za dobro jutro presenetil strm vzpon do koče pod Kremžarjevim vrhom, kjer sva okrepčana z malico pogumno stopila proti Kopam. Tik pred Partizanskim domom na Mali Kopi se je začelo bolj zares. Treba je bilo obuti krplje in močneje zakorakati po snegu.

Čeprav vremenska napoved ni bila najboljša, sva se dvignila nad oblake in se kopala v soncu. Pot naju je vodila mimo Velike Kope in tik pred sončnim zahodom sva prišla do Črnega vrha.

S seboj sva imela šotor in temperature niso bile tako nizke, samo par stopinj pod ničlo. A pihal je močan veter. Če ne bi vedela, da naju na Črne vrhu čaka imeniten bivak Škorjanka, bi zagotovo že nekaj ur prej postavila šotor in ga dobro vkopala, da naju ne bi odneslo.

Na srečo so prostovoljci Planinskega društva Mislinja opravili čudovito delo in postavili zelo prijeten bivak, ki nama je dajal zaklon za čez noč.

Naslednje jutro sva se zopet v toplem soncu in globokem snegu zapodila proti zahodu. Oziroma bolje rečeno proti Ribniški koči, kjer sva si nadejala obilnega zajtrka. Na žalost sva poklapana ostala zunaj, prišla sva namreč eno uro pred odprtjem. Ravno ko sva hotela oditi, se nama je nasmehnila sreča v obliki oskrbnice na motornih sankah, ki nama je polepšala jutro s slastnimi jajci s slanino.

Kot običajno, ko nekje nekaj dobiš, drugje izgubiš. Muhasto vreme je začelo kazati zobe in pogoltnili so naju oblaki. Najprej se je še nekaj videlo ... potem pa skoraj nič več. Na trenutke je bila oblačnost tako gosta, da se še markacije niso videle.

Na srečo se se po nekaj urah oblaki nekoliko dvignili, da sva lahko bolj sproščeno nadaljevala mimo Lovrenških jezer in Koče na Pesku do Klopnega vrha.

Načeloma sem na avanturah navajen jesti eno in isto, torej testenine. Ker imajo veliko kalorij in se hitro pripravijo. A Siniša, fotograf in snemalec Malih Avantur, ki me spremlja vsak korak, ni pripravljen žrtvovati svojega okusa. Prisilil me je, da sem v nahrbtniku nosil dve sveži rdeči pesi, kup korenja in jabolk ter druge zelenjave, da nama je za večerjo napravil slasten kuskus.

Prebudila sva se znova v čudovito jutro in se podala na proti jugu. Do nekaj kilometrov po Klopnem vrhu sva se vedno držala Slovenske planinske poti, potem sva pa zavila južneje. Mimo Falskega ribnikaTreh žebljev do Osankarice in Črnega jezera. Od Črnega jezera ni bilo niti "č", v celoti je bilo prekrito z ledom in snegom, da si bolj bele površine sploh ne morem predstavljat.

Zato sva pohitela proti slapu Šumik. K slapu iz glavne ceste vodi slepa pot, ki ne pelje nikamor naprej. Vse bi bilo v redu, če bi bila pot lepa in lahka, a je vse prej kot to. Strme stene, zaledeneli kamni in visoki previsi, so naju držali na trnih. Slap je bil nedvomno vreden ogleda, a človek se sploh ne more pohvaliti, da ga je videl, ker zaradi strmih sten ni signala za mobilni telefon! :-)

Pri slapu sva nato znova stopila na Slovensko planinsko pot in se podala do Areha. Pred avanturo si nisem predstavljal, da bo na Pohorju toliko urbanega kampiranja, ampak edini prostor, kjer ni pihalo kot pri norcih, je bil izpod terase zaprtega hotela.

Od Areha do Maribora ni bilo več daleč. Zgodnji začetek je pomenil, da sva sončni vzhod ujela ravno na Mariborskem razgledniku, od koder je bil Maribor praktično pod nama.

V Slovenj Gradcu sva začela v četrtek ob 5.30 in prišla v Maribor v nedeljo točno opoldne. Prehodila sva približno 71 kilometrov v 114 335 korakih ter pokurila več kot 20 000 kCal. Pot je primerna tudi za začetnike, saj je na njej veliko koč in postojank, kjer se lahko človek odpočije in tudi prespi. S Pohorjem se lahko opravi brez problema v treh dneh, midva sva porabila dan več zato, ker sva medtem veliko snemala. Pohorski gozdovi so res čudoviti in pravi prostor za odklop iz stresnega življenja.

Se vidimo na naslednji Mali avanturi v aprilu - Via Bela Krajina – 4 dni, 110 km. :-)

Fotografije: Siniša Glogoški

{ srce-za-svet link fix }

Z nami lahko stopite v stik na različne načine.

080 19 20 KLEPET E-POŠTA SPLETNI KLIC

ASISTENCA

Za pomoč v Sloveniji pokličite:

080 19 21

Za pomoč v tujini pokličite:

+386 2 618 05 20

Obvestilo

Spremenila so sae imena Infond skladov, ki jih ponujamo v okviru Naložbenih življenjskih zavarovanj. Odslej so vsa imena slovenska, s čimer želijo na Sava Infondu povečati njihovo prepoznavnost in značilnost. Ob tem pa pri 6 skladih še spreminjajo pravila upravljanja.

PREBERITE VEČ

Ponudba

Zelo ugodno

Vaše mnenje šteje!

Vaše mnenje nam je izjemno pomembno. Vabimo vas, da si vzamete nekaj minut in izpolnite anketo o naši spletni strani. Vaše odgovore bomo obravnavali z največjo pozornostjo in se potrudili, da še izboljšamo vašo uporabniško izkušnjo na naši strani v prihodnosti.

PODAJTE MNENJE