Male avanture: Fotozgodba kolesarske ture okoli Julijcev

Lonely Planet je Julijske Alpe uvrstil na svetovni seznam TOP 10 pokrajin, ki jih je treba obiskati v 2018. Ker bo naslednje leto zaradi tega verjetno večja gneča, sem Julijce že letos, za zadnjo letošnjo Malo avanturo, obkrožil s kolesom. Pot me je vodila iz Ljubljane ob Savi navzgor. Šel sem po stari cesti, ki sem je že vajen, in sem zato lahko bolj pogledoval okoli po smaragdnih odtenkih reke, ki je bila tokrat zelo izrazita.

"Še nikoli nisem videl Save v tako intenzivni barvi."

Ker sem se na pot odpravil šele opoldne, sem prvi dan prišel le do bližine Lesc. Po okusni vroči čokoladi, ki mi je povrnila pokurjene kalorije, sem poiskal zavetja ob kozolcu in v miru ter v topli spalni vreči napolnil baterije za naslednji dan.

Da bi ubežal mrazu, sem navsezgodaj močno pritisnil na pedala. Temperature pod ničlo mi postanejo znosne šele na soncu, ki je na srečo kmalu uslišalo moje molitve. Čim je zasijalo v vsej svoji šibki zimski moči, je razblinilo meglice in ustvarilo prekrasno vzdušje na Zelencih, izviru naše najdaljše reke.

Vse od Gozda Martuljka do Trbiža je speljana kolesarska pot, ki je prava poslastica. Nobenega prometa, le izredno lepa narava. V Trbižu sem zavil proti jugu navzgor proti Predelu. Mimo Rabeljskega jezera do 1.156 m visokega prelaza, po katerem se mi je odprl čudovit razgled na zahodne hrbte Julijcev.

Najvišji vzpon je bil za mano in s Predela navzdol sem bil kar hiter. Na srečo na cesti ni bilo več snega, se je pa ta topil in vlažil cestišče, da sem se spuščal bolj po polžje in v strahu, da ne bi položil kakšnega ovinka. V dolini me je pričakala Soča z nekoliko milejšimi temperaturami, a kopico oblakov.

Zadnji dan je bil najtežji. Ob Soči sem prišel do Mosta na Soči, nakar sem obrnil levo v Baško grapo in začel kolesariti ob novi reki Bači. Cel dan je rosilo in na trenutke močneje deževalo.

"Kot pravi znan rek, ni slabega vreme, je le slaba oprema in šibak karakter."

Stisnil sem zobe, se pognal navzgor proti Petrovem Brdu, nakar je sledil samo še spust po Selški dolini, mimo Železnikov do Škofje Loke in nazaj v Ljubljano. Imel sem srečo. Še isti dan je Predel popolnoma zasnežilo in ni bil prevozen. Če bi bil en dan kasneje, bi tako ostal ujet na italijanski strani in bi moral narediti kar velik ovinek.

Veliko ljudi ima bojazen pred kolesarjenjem pozimi. Tega se res ni potrebno bati, le dobre rokavice so potrebne in nekaj več oblačil. Prednost zimskega kolesarjenja je zagotovo v redkejšem prometu, neobstoju turistične gneče in čisto drugačni naravi ter pogledih, ki smo jih navajenih v toplejših mesecih. Se splača poizkusiti!